Ajda

1590g; 40cm; 29.teden

Pri 40 letih sem si zaželela še enega dojenčka, spodbujala me je tudi ostala družina. Prvega aprila se je na testu narisal plus. Seveda mi nihče ni verjel, saj so mislili, da je prvoaprilska šala. Ta nosečnost je bila precej drugačna kot prvi dve, ko sploh nisem vedela, da sem noseča. Tokrat pa se je začelo s krvavitvami, za katere ginekologinja ni znala določiti, od kje prihajajo, kasneje pa sem se spopadala še z vnetji mehurja in nožnice. Kljub temu da me je ginekologinja mirila, da se dojenček lepo razvija in da ni strahu za prezgodnji porod, sem imela ves čas slab občutek. 

Prišel je september. Bila sem zares utrujena, saj sem še vedno hodila v službo in hkrati tekala po opravkih za obe šoloobvezni hčerki. Bolel me je trebuh. V petek sem iz službe odšla prej, saj sem bila uničena. Popoldne sem počivala in prespala noč. Potem pa sobota in šok. Odluščil se mi je čep, zbudila sem moža, da me pelje v porodnišnico. Kljub temu da popadkov še nisem imela in da sem bila še čisto zaprta, so me za vsak primer obdržali na oddelku. Čez dan so popadki postajali vedno močnejši, zato sem dobila injekcijo za razvoj otrokovih pljuč in infuzijo za zaustavitev popadkov. Ni pomagalo. Zjutraj sem imela vedno hujše popadke in odprta sem bila že za 7 cm. Takoj so me odpeljali v porodno sobo in mi dali magnezij ter upali, da bi porod potekal počasi. To je bil moj najhujši porod, čeprav je trajal le 4 minute.

Ajda je prišla na svet v 29. tednu, težka 1590 g in velika 40 cm. Bila je majhno, nebogljeno bitje in ni takoj zajokala. Bilo me je strah, saj nisem vedela, kaj se dogaja z njo. Spraševala sem sestre in nihče mi ni hotel povedati, kaj se dogaja. Nekaj trenutkov kasneje so pripeljali inkubator in jo brez besed odpeljali. To je bil najhujši trenutek v mojem življenju. Obtoževala sem se in spraševala, kaj sem naredila narobe, da se je hčerka rodila veliko prezgodaj. Mož je le nemo sedel zraven mene in me držal za roko, a v očeh so se mu nabirale solze.

Minute so se vlekle. Minilo je deset minut, meni pa se je zdela cela večnost. Prišli so po moža, da gre spoznat našo malo Ajdo. Ko se je vrnil, je povedal, da je z njo vse v redu, in kamen se mi je odvalil od srca. Od takrat naprej je vse potekalo brez zapletov. Naše bitjece je jedlo za dva, po enem mesecu sva tako zapustili porodnišnico. Sedaj je stara pol leta. Vsako »jutro«, ko me zbudi ob štirih, me njen nasmeh spomni, kako velika borka je.  

Fotografije

junakiprveganadstropja@gmail.com

Share on Instagram

031-557-179