Eva in Tara

860g in 860g; 34cm in 34cm; 26. teden

Ko so me prvič pripeljali na intenzivno nego, da spoznam svoji borki, se je moj svet zrušil. Nemočno sem stala pred inkubatorjema, notri sta ležali majhni bitjeci, prekriti s kabli, vse je piskalo, utripalo, srce se mi je paralo, gledam v en inkubator, pa v drugega, notri ležita moji punčki, ki ne moreta dihati sami. Hočem ju objeti, ju stisniti k sebi, pa ne smem. Razkužim si roke, da ju lahko pobožam po nogicah, ki so tako krhke.

Ker imam doma še dve punci, ki sta me potrebovali, sem četrti dan po carskem rezu odšla domov in vsak dan hodila na obisk v porodnišnico. Imela sem slabo vest, ker ne bom ob mojih borkah, vendar sta me doma potrebovali dva-in-pol ter osemletnica. Nikoli ne bom pozabila prvega večera doma. Pocrkljali smo se s puncami, s partnerjem sva jih uspavala in dala spati. Nato sva se ulegla na kavč, gledala sva se v tišini, bolelo me je v srcu, solze v očeh. Bolela me je rana od carskega reza, čutila sem praznino v trebuhu, vedela sem, da sta moji punci že na svetu, vendar sta bili posteljici, pripravljeni za njiju, prazni. Ni ju bilo doma, ob meni, da bi ju slišala jokati in bi ju lahko objela.

V porodnišnici smo preživeli 68 dni – dobrih in slabih. Moji junakinji sta prebrodili možganske krvavitve, krvavitve v pljučih, pljučnico, infekcijo, slabokrvnost, imeli sta težave s srčkom, potrebovali sta transfuzijo, imeli sta apneje. Pokazali sta, da hočeta živeti!

Najhujši občutki so me prevevali, ko sem si pred vstopom na intenzivno nego umivala roke. V dveh minutah so se mi po glavi podili najhujši scenariji. Prišla sem noter, pogledala v sobo, kjer bi morali biti, pa so ju prestavili. Strah, nisem se mogla premakniti, nisem mogla dihati, komaj sem izdavila, koga sem prišla pogledat. Nato me sestra odpelje k njima. Spet zadiham. Nato pa malo bitjece preneha dihati in vse piska. Treba jo je oživljati. Srce mi zastane. In Eva spet zadiha. Zadiham tudi jaz. In znova. Po dvajsetih dneh sem lahko kengurujčkala Taro – solze so mi tekle same od sebe, uro in pol pa se nisem upala niti premakniti, da je ne bi zlomila.

Po dolgih dveh mesecih smo bile končno pripravljene na odhod domov. Po nas je prišel rešilec, ker je Eva potrebovala kisik in naprave. Malo me je skrbelo, kako bomo to usvojili doma, vendar sem se tako veselila, da bomo vsi skupaj, da sem vseeno komaj čakala odhod.

Bil je vroč dan. Evo in Taro sem napakirala v lupinice in ju dala v rešilca. Nikoli ne bom pozabila izrazov na obrazu – bila sta dva mlada fanta, eden je samo enkrat peljal dojenčka, drugi še nikoli. Bil je zares prestrašen – videlo se mu je na obrazu. Ko smo speljali, je začela Evi padati saturacija (raven kisika v krvi) in kisik je bilo treba ves čas regulirati. Stala sem v rešilcu med lupinicama in ves čas opazovala obe, da ne bi prišlo do prekinitve dihanja. Štiri kilometre pred domom je Eva dobila napad. Rešilec je moral zapeljati na stran, potrebno je bilo oživljanje. Fant, ki je že na začetku zgledal prestrašen, je bil čisto zelen v obraz in je samo ponavljal: »A to dobite domov?« Stanje se je stabiliziralo in odpeljali smo se naprej domov, saj so doma vsi nestrpno čakali, da prideta. Ko sem ju položila v posteljici, sta bili tako majhni, da se ju skoraj ni videlo.

Mamice z nedonošenčki nismo samo kuharice, varuške in čistilke, ampak smo poleg tega še pediatrinje in medicinske sestre, ki vedo, kako oživljati lastnega otroka. Že v porodnišnici se je na začetku skoraj vsako hranjenje in previjanje prekinilo zaradi dihanja, zaradi napada. Naučiš se, kako ostati miren in pomagati svojemu otroku. Nikoli si nisem mislila, da bom to zmogla.

Pa nas poglejte sedaj. Punci sta stari eno leto (korigirano devet mesecev) in imata: Tara 10 kg in 67 cm ter Eva 9 kg in 65,5 cm. To je bila najtežja izkušnja, pred katero me je postavilo življenje, vendar bi šla še enkrat skozi vse, saj mi je ta grozljiva izkušnja dala neprecenljivo – še dve dodatni bitjeci, ki ju lahko ljubim z vsem srcem.