Gal

1200 g; 38 cm; 30. teden

Moja nosečnost je bila sicer nepričakovana, ampak ko sva zanjo izvedela, je bilo vse ostalo pozabljeno. Posvetila sem se nosečnosti in pripravam na novega družinskega člana. Moja nosečnost je potekala brez težav, razen v 15. tednu, ko sem minimalno zakrvavela. Zdravnica me je pogledala in mi povedala, da ni nič posebnega in da je samo hematom, z otročkom pa je bilo vse v najlepšem redu.

Dobila sem Spasmex in odšla domov. Minevali so meseci in moji težko pričakovani pregledi (res sem odštevala od enega do drugega pregleda). Vedno je bilo vse v najlepšem redu. Ko sem bila na zadnjem ginekološkem pregledu 18. marca 2014, je bilo vse normalno, razen malenkost krajšega materničnega vratu. V noči z 8. na 9. april sem se ponoči zbujala in ves čas imela občutek, da bi morala lulati, ko sem prišla do stranišča, pa iz mene ni priteklo več kot par kapljic. Kolikor nisem prebedela na stranišču, sem se premetavala po postelji. Zjutraj, ko sem se prebudila in vstala, sem v križu začutila pekočo bolečino. Hitro sem jo odmislila, saj me je križ precej mučil že zadnja dva meseca, saj sem nosila nizko in zadaj. Torej, misleč, da ni to nič strašnega, sem se odpravila v kuhinjo, kjer me je že čakala tašča s kavico. Ko me je zagledala, je komentirala: »Ines, danes se pa nekam čudno premikaš, ko račka.« Razložila mi je, da se ji je enako dogajalo kakšen dan pred porodom, ko ji je vse potisnilo dol. Potem sem se spravila k vsakodnevnim gospodinjskim opravilom. Po klicu z mami sem klicala ginekologinjo, saj me je vedno bolj bolel križ in počasi tudi vse drugo. Ko sem poklicala v ambulanto in opisala težave, mi je sestra rekla, naj se oglasim v ambulanti in naj preventivno ne vozim sama. V čakalnici nisem mogla več sedeti in šlo mi je na jok od bolečine, ampak v mislih sem še vedno imela vse drugo kot porod. Ob vstopu v ambulanto mi je ginekologinja (ko me je zagledala) le dejala, naj sedem na stol in kar tam slečem hlačke. Ko sem se želela spraviti na stol, kot je potrebno za pregled, je rekla, naj več ne dvigujem druge noge, saj sem odprta za roditi. Nastala je panika, in ker v zdravstvenem domu tisti trenutek ni bilo razpoložljivega reševalnega vozila, je rekla, naj me partner takoj odpelje naravnost v mariborsko porodnišnico. Do tja sva se peljala 15 minut, ne vem, kako in kje. Ko sva prispela, naju je pred porodnišnico že čakalo osebje z vozičkom in takoj so me odpeljali na ultrazvok in sprejem, kjer so ugotovili, da sem odprta skoraj 6 cm in da bo porod lahko naraven. To je bilo nekaj čez 14. uro popoldne. Odpeljali so me v porodno sobo in me preoblekli. Preden so mi uspeli nastaviti infuzijo za dozorevanje pljučk in protibolečinske stvari, sem jaz rodila – ob 15:06, fantka z imenom Gal. Gal je proti pričakovanju zdravnikov in osebja, ki so bili v porodni sobi (ni jih bilo malo), zajokal, par minutk zatem pa prenehal dihati. Nastala sta preplah in panika, vsi so odšli iz porodne sobe in naju pustili sama. Čakala sva dve uri, preden so nama prišli povedat porodno težo in velikost ter kaj se z najinim sinčkom sploh dogaja. Jaz sicer takrat še nisem dojela, da sem rodila, niti vseh ostalih stvari, ki so se dogajale. Kakšno uro kasneje so ga pripeljali v nekakšnem »potovalnem« inkubatorju, saj so ga morali peljati na pediatrično intenzivno nego. Videla sem ga na daleč, saj je bil drobcen in ves v cevkah/kablih … Mene so kasneje odpeljali na oddelek in mi rekli, da bodo poklicali, ko bodo Gala namestili in ko bo zdravnica imela čas, da se pogovori z nama in nama pojasni stvari glede zdravstvenega stanja najinega drobižka. Ob 19:30 sem prejela klic, da me lahko partner pripelje na pediatrijo, da vidiva Gala. Ko sva prispela tja: razkuževanje in seznanjanje, kako je najino dete občutljivo, kaj vse ga lahko doleti, če tega ne počneva vestno. No, komaj tisti trenutek sem spoznala, da stvar še zdaleč ni nedolžna. Ko mi je sestra pokazala inkubator z mojim sončkom, pa se mi je podrl svet ... že takrat, brez vseh drugih informacij. Nato je prišla njegova zdravnica, ki je povedala, da Gal ni zmožen dihati sam in da ima glivice ter neko drugo okužbo (imel je dva antibiotika in protiglivična zdravila). Vse, kar sem tisti trenutek spravila iz sebe, je bilo: »Kaj bo z mojim otročkom?« Zdravnica je dejala, da naslednjih 48 ur ne ve nihče, ker ne vedo, kako se bo Gal odzival na antibiotike, kako se bodo pljučka razvijala in kaj bo z vsem ostalim, kar je bilo ključnega. Ko sem se vrnila v porodnišnico, je k meni prišla zelo srčna medicinska sestra, ki mi je svetovala glede mleka – kaj naj počnem in da naj si ga skušam črpati, da bi vzpodbudila telo k proizvajanju, sicer pa je rekla tudi, da je mogoče prezgodnji porod kriv, da mleka ne bom imela. K meni je hodila tudi ponoči in hodila sem na prsno črpalko. Naslednji dan popoldne mi je uspelo načrpati prvih 80 ml, ki sem jih z veseljem lahko odnesla na pediatrijo. Vsak dan sem lahko po Galovi jutranji viziti med 8. in 9. uro zjutraj poklicala na oddelek, da so mi povedali, kako napreduje, in vsak dan sem šla dvakrat čez cesto, da sem mu odnesla mleko, ki so ga shranjevali tudi v zamrzovalniku, saj ga je bilo zanj preveč naenkrat. Na 2–3 ure je preko sondice dobil le približno 8–10 ml. Potem pa je prišel najhujši dan, 12. april, ko sem morala zapustiti porodnišnico in oditi domov brez svojega otročka. In tako so tekli najhujši dnevi, vsak dan pa je bil moj cilj to, da si načrpam čim več mleka in da lahko na obisk odnesem vsaj nekaj. Obiski so trajali približno pol ure, ampak jaz sem vsak dan znova živela za te pol ure. 9. dan je z mano na oddelek namesto atija lahko odšla moja mami. Ko sva prišli na oddelek, nobena ni mogla zadržati solz, jaz pa sem od ponosa zacvetela, ko sva prišli v sobico – GAL je bil BREZ respiratorja, brez maskice, Gal je torej 18. aprila zadihal sam! In takrat so se stvari začele odvijati drugače, vse je šlo na boljše. Pridobival je na gramih, saj je na obrok spil že po 32 ml. 25. aprila sem lahko svojega sončka prvič pestovala in mu namenila prvi poljubček. 5. maja je bil dan D, ko sem svojega borca na popoldanskem obisku našla oblečenega in v topli posteljici, ne več v inkubatorju. Takrat so mi sestre povedale, da gre zares in da bom počasi lahko prišla k njemu, da se bova naučila določenih stvari, ki jih moram usvojiti, preden ga odpeljeva domov. Od tistega dne, ko sva se v skoraj mesecu dni cartala le dvakrat, sem ga lahko vsak obisk sama vzela iz posteljice in ga pestovala ter ga začela tudi hraniti po flaški (to ga je zelo jezilo, saj ni imel razvitega sesalnega refleksa). 9. maja je Gal dopolnil en mesec. Velik je bil 42 cm in tehtal 1555 g. Lahko sem prinesla oblačila zanj, saj jim primanjkuje tako malih stvari, ki so bile na njem še zmeraj videti ogromne. 15. maja je bil velik dan, saj sem lahko odšla h Galu na pediatrijo, kar je pomenilo, da se moj fant že pošteno pripravlja na odhod domov. Ko sem zjutraj prišla, so mi sestre povedale, da na oddelek prihajam, kadar ga je treba nahraniti ali previti. In tako so se končno začele najine skupne dogodivščine. Sicer sem se ga prav bala dotakniti, ker ga nisem imela kje prijeti, ko ni imel pleničke. Gal je bil zelo priden dojenček in tako tudi najbolj tih in zaspan na oddelku oziroma v sobici. Ko sva po dolgih maratonskih hranjenjih končno končala z zadovoljivo količino mlekca, ki ga je zaužil, je on že spal kot hrček, jaz pa sem ga odložila in naslednje tri ure imela čas, ko v sobi na vrhu pediatrije nisem vedela, kaj naj počnem. Zato sem rade volje pomagala kolegici, s katero sva se spoznali na oddelku za pediatrijo in na koncu čas v sobi preživljali skupaj. Rodila je dvojčka, ki pa sta trpela za krči po hranjenju, tako da sem jaz vzela enega, drugega ona, in tako sva ju umirili, da sta zaspala, nato pa sva šli klepetat.
Tako sem vsak dan imela tudi nekaj časa s fizioterapevtko, ki me je poučila o pravilnih prijemih z nedonošenčki. Kako ga previjati, preoblačiti in dvigovati. Sestre in zdravnica so me počasi ozaveščale, kakšna zdravila in odmerke vsak dan prejema Gal, tako sem počasi in brez panike usvajala vse to. Počasi je vse postalo normalno, brez panike in strahu, kaj bo, ko bova doma sama, ali se bom znašla, ali bom zmogla ipd. In prišel je datum, ki se nam je na začetku zdel nemogoče daleč – to je bil 23. maj, ko sva se z Galom lahko zjutraj umila, preoblekla, najedla in pripravila za odhod domov! To je bil moj najsrečnejši dan, najbolj čustven. In kot vsako jutro so mi po obroku, ko je bilo na vrsti tehtanje, živčki delali na polno, saj mamice nedonošenčkov vemo, kako nam znajo ti grami nagajati … no, vsaj nama so nagajali iz dneva v dan … Kolikokrat sem bila solzna, ker sva izgubila 10 g, ko pa sva jih prejšnji dan pridobila 8 … Res nikoli nisem pričakovala, da bom kadarkoli v življenju obremenjena z grami. 23. maja sem ga zjutraj stehtala – Galu je čarobna tehtnica pokazala 2100 g, meril je 46 cm, obseg glavice pa je bil 31 cm. Tako sva dobila še zadnji pritrdilni DA in tako sem se polna čustev sesedla na stol, zjokala in kasneje začela pripravljati svojega malega borca na odhod domov. Nato smo se ob 11. uri dopoldne odpeljali proti komaj pričakovanemu domu, ko se vse umiri in ko si lahko ustvariš svoj ritem. Sicer sva domov odšla z diagnozo cerebralne paralize, ker je imel Gal v prvih dneh tudi manjše možganske krvavitve, ampak jaz sem se odločila, da ne bom črnogleda, da se bova naročila na nevro-fizioterapije in obiskovala razvojno ambulanto, kot je treba. In ob prihodu domov nisva imela nikakršnih večjih težav (razen flaške, ki nama je vedno znova delala preglavice, ker Gal še vedno ni razvil sesalnega refleksa). Ampak ob veliko vzpodbude in dobrih pozitivnih mislih nama je vse šlo z malo več truda. Vsakih 14 dni sva ob ponedeljkih obiskovala očesni oddelek v UKC MB in enkrat na tri mesece do leta in pol EEG. Po 14 dneh doma sva se naročila na terapije in najhitrejši datum sva dobila na Ptuju pri najboljši in najbolj srčni fizioterapevtki Sanji. Obiskovala sva jo prvih osem mesecev dvakrat na teden, kasneje do 15. meseca pa enkrat na teden. Gal je shodil pri 15 mesecih in pol. Takrat sva to javila v razvojno ambulanto, kjer sva opravila pregled in so naju pri njegovih polnih dveh letih naročili na en kontrolni pregled – tudi ta je bil brez problemov in posebnosti. Pri Galovih treh letih so nama tudi črtali diagnozo cerebralne paralize in tako se mi je odvalil še zadnji kamen od srca. V vrtec je šel s tremi leti, saj je bil prej dovzeten za vse viruse, vnetja ipd. Prva tri leta je imel dosti antibiotikov, a je vse bilo brez večjih zapletov. Po kakšnem dnevu manjše ješčosti je bila sicer tudi dehidracija tista, ki je bila prva na »tapeti« . Vedno so mi vsi ljudje, ki so naju manj pogosto videvali, govorili, da je presuh, naj mu dava več za jesti; ah, te človeške nevednosti. Danes poje več, in čeprav ima še vedno le 23,5 kg, je zdrav in aktiven fant. Naš, sedaj že 7 in pol let star fant je zelo pameten in v šoli mu gre brez kakršnih koli težav. Sicer je bolj nežna dušica, ampak tudi premišljen nagajivec. Res sem hvaležna za njegov borbeni karakter in ljubezen, ki jo razdaja od rojstva, in še danes je tako.