Isabella

1.300g ; 40cm; 32.teden

Moja zgodba se začenja že veliko pred nosečnostjo in rojstvom najine nedonošenke. Sem namreč ženska, strastna športnica, zdrava, željna uspehov, vedno sem na svet gledala pozitivno, živim s polno paro in nasmehom na obrazu. Z velikimi koraki sem vedno premagovala ovire, včasih zelo velike in hudo boleče. Mislila sem, da je »vse slabo« mimo, ampak sem se motila.

Besede ginekologov – ja, bila sem pri treh različnih, saj sem verjela v to, da to pa pri meni res ni mogoče – so zarezale vame: »Gospa, menstruacije nimate, ker imate policistične jajčnike, oba jajčnika imata ogromno cist, kar onemogoča ovulacijo in posledično zato nimate menstruacije.« Odgovor na to, na kakšen način bi lahko zanosila in kdaj, je bil: »Pridite, ko boste želela zanositi, predpisali vam bomo hormonske tabletke. V kolikor ne bo šlo, se bomo takrat dogovarjali naprej.« S solzami v očeh sem odšla iz ambulante, saj se mi je podrl svet. Ženska, ki ljubi otroke in sanja o srečni družini, polni otroškega veselja, bo zelo težko imela otroke ali pa jih ne bo imela. Mami mi je rekla, naj ne razmišljam o tem, saj bom, ko bo čas za to, lahko zanosila. Oči me je s solzami v očeh tolažil, da sigurno ni tako hudo, še bratu, ki je bil ravno polnoleten, ni bilo vseeno ...
Čeprav sem redno študirala in si želela »najprej štalco, potem pa kravco«, sem čutila, da je čas, da nekaj naredim glede svoje sreče. Taka, kot sva, sva se odločila, da bova poskusila po naravni poti zanositi. Bil je november. Ženskam s policističnimi jajčniki priporočajo, da na dva meseca opravijo test nosečnosti, zato sem se odločila, da ga bom opravila za novo leto. Kupila sem ga par dni prej in nisem mogla počakati – polna upanja pogledam na test in tam dve črtici, čeprav sem bila skoraj čisto prepričana v to, da jih ne bo. Partner se je že sredi novembra »pogovarjal« z mojim trebuščkom, jaz pa sem ga s solzami v očeh prosila, naj neha, saj me je bilo strah, da tega nikoli ne bova doživela. Proti koncu decembra sem mu torej sporočila, da mu moram nekaj povedati. Takoj mi odgovori: »Saj vem, noseča si.« In res, najbolj nezanesljiv test mi je pokazal, da v trebuščku nosim najin zaklad. Na eni strani solze sreče in nestrpno čakanje, da jo spoznam, saj nisem mogla verjeti, da je vse to res, po drugi strani pa strah, kaj bo, kako bo, bova zmogla.
Nosečnost je potekala normalno, nisem imela nikakršnih slabosti, nisem bruhala, apetit je bil normalen, edino, česar nisem počela, je bil tek, pa kava mi je smrdela že na daleč. Nuhalna svetlina je bila super, enako morfologija, izvedela sva, da bo punčka, »velika« punčka. Živela sem normalno, hodila sem v službo in končala študij. 21. junija sva se s partnerjem odločila za podaljšan vikend-oddih, službo sem z nasmehom zapustila nekaj ur prej in sva šla. Super dnevu je sledila grozna noč, bolečine v žlički so mi vzele ves spanec. Zjutraj sem odšla v dežurno ambulanto, tam so mi dali le Lekadol. Naslednja noč je bila še hujša, odločila sem se, da grem v porodnišnico. Tam so me obdržali, naslednji dan pa so me pod nujno poslali v Ljubljano, kjer mi je ginekolog povedal, da imam redko bolezen – preeklampsijo (večinoma se kaže kot previsok pritisk, ki lahko vodi v hude zaplete, kot je odpoved ledvic), za katero ne vedo pravega vzroka, in da bom morala prej roditi, če pa se bo le dalo, odvisno od izvidov, bi počakali še kakšen dan, da bi otrok lahko dobil injekcijo za razvoj pljuč.
In tako smo čakali od ponedeljka do srede, ko so se odločili za carski rez, na katerega sem seveda pristala. V strahu in hkrati sreči, da sem pravočasno prišla do porodnišnice, sem 26. 6. 2019 ob 12.41 rodila v 31. tednu in 3/7 punčko Isabello s 1.300 g in 40 cm. Mala je takoj zajokala in bila prava borka. Naslednji dan je potrebovala kisik, ki ga je minimalno imela skoraj 14 dni, ostalo je potekalo brez zapletov, bila je malo zlatenična, zato je bila en dan pod lučko, nekajkrat je polivala, zato so ji delali dodatne preiskave, vendar niso nič ugotovili – polivala je še naslednjega pol leta. Imela je sicer šum na srčku, vendar se je popravil sam od sebe. 21. dan so jo premestili k meni na oddelek, kjer sva bivali še 10 dni, saj ji je na oddelku iz neznanega razloga zelo padla saturacija, kar ji prej nikoli ni. Prosila sem, da jo še enkrat dobro pregledajo, da ne bi bilo kaj narobe. Jaz in najina sreča sva tako 31. 7. odšli domov k očku. Sedaj je že eno leto stara punčka, v razvoju nič ne zaostaja, ravno obratno, prav hiti, velika je 74 cm, težka pa 8.400 g. Rada malo nagaja in trmari, a vseeno je mamina in očijeva največja sreča.