Sofija

700 g; 30 cm; 25. teden

Končno se nama je nasmehnila sreča. Po dveh splavih dvojčkov, 14 letih obiskovanja zdravnikov in osmih postopkih umetne oploditve, ko sva že vrgla puško v koruzo in se sprijaznila, sva nekega dne na testu zagledala plusek, čisto naključno.

Veselje do neba, uspelo nama je naravno. Sledil je prvi pregled pri ginekologu in slikica, ki me je razveselila. Nanjo je ginekolog napisal: »Živjo, oči in mami.« Zaradi preteklih dogodkov (splav v 22. in 19. tednu) sva se odločila, da počakava do vseh pregledov in nato razglasiva. V 11. tednu je sledila cerklaža zaradi odpiranja materničnega vratu in morala sem mirovati, ležati in počivati. Bilo je naporno, vendar sladko. Vse je potekalo super do 24. tedna in 2/7, ko se je na lep nedeljski dan pričelo. Kar naenkrat bi hodila, bi sedela, bi počela, česar prej nisem. Res imam zlatega moža, ki mi je pomagal, brez njega mi ne bi uspelo. Ker je bila nedelja, ura pa pet popoldne, je mož rekel, da če je kaj narobe, greva sedaj, saj me ne bo vozil ponoči. In sva šla v Trbovlje. Tam so prijazne sestre in dežurna ginekologinja ugotovile, da imam popadke, ki so se kar vrstili. Zdravila niso pomagala. Zdravnica je klicala v Ljubljano, kjer so povedali, da je to prekmalu. Svetovali so, naj odvežejo cerklažo, in bo, kar bo, ker je otrok premajhen. Ker je dežurna ginekologinja poznala mojo zgodovino, je rekla, da gremo direktno v Ljubljano. Kličem moža in mu rečem, naj pride v Ljubljano, ker me peljejo tja. Vožnja je bila turbulentna. Mož me je v Ljubljani že čakal, sestra iz sprejemne pisarne tudi. Vprašala ga je, katerega spola bo otrok, in mož pove, da bo punčka, ampak da je precej prezgodaj. Ko me sprejme ginekolog, zopet ponovi isto: »Odvežimo cerklažo in to je to, prezgodaj je.« Mož mu je razložil, čez kaj vse sva že šla, in jih prosil, naj vsaj poskusijo. Zdravnik je povedal, da ne more nič zagotoviti, ampak da bodo naredili vse, kar se da.
Tako se je začelo. Popadki so bili že med vožnjo močni, predihavala sem jih celo pot, cerklaža se namreč ni smela strgati. Bolečina pri prerezu je bila neznosna. Potem pa čakanje. Popadki. Predrl se je mehur. Najina mala princeska se je rodila 10. oktobra 2016 ob 00:15. Slišim, kako jo predihavajo, in potem nežen jok. V ozadju slišim moža, ki pravi, kako je lepa. Najina princeska, najina carica Sofija. Pogledam za njo, ko so jo odpeljali na intenzivno nego. Ko se je mož vrnil z intenzivne z njeno slikico, sem bila vesela, hkrati pa močno zaskrbljena. Povedali nama niso veliko, le to, da je zares majhna. Imela je 700 g in 30 cm. Dnevi in ure bodo pokazali svoje, so rekli. Naslednji dan sem končno lahko odšla do nje, do svoje princeske. Lepa mala punčka, vsi so jo klicali carica. Vedela sva, da bo vse v redu, in tudi je. No, brez komplikacij ni šlo, imela je krvavitev možganov 4. stopnje, ko je imela 1 kg, je bila operirana, dobili smo hidrocefalus – obvod likvorja ... Vendar danes kljub temu živimo normalno življenje brez komplikacij. Ko sva po štirih mesecih zapustili porodnišnico, se je pričela naša pravljica, ki vsak dan popiše nov list. Najina carica je dobila vabilo za šolo. O, kako čas beži. Najina punčka, najina čebelica. Vse je mogoče, če si le želiš, in to takrat, ko se prepustiš in najmanj pričakuješ. Tako je prišla najina princeska v najino življenje, z namenom in takrat, ko sva bila pripravljena.