Tinkara

615 g; 32,5 cm; 29. teden

Končno se je po dveh spontanih splavih pokazal plusek. Vsa vesela, polna skrbi in pričakovanj, sva se pripravljala na novo pot. Na začetku vse lepo, potem pa nuhalna ni bila v redu. Vsa objokana se po nasvetu zdravnice odločim za »nifty« test. Joj, a je to res lahko tako drago?

Ampak kljub vsemu, rezultat super, zdravnica pa me po tednu dni pokliče ob 21.30 zvečer. Rekla je: »Oprostite, morala sem vas poklicati z veselo novico, rezultati so super, punčka je.« Zahvalim se, da se je odločila in me poklicala ter s tem prihranila še en dan skrbi. Pa še spol je 100 %, na nuhalni je bil fantek. In končno pride na vrsto morfologija, pregled, ki sem se ga veselila, saj tam že bolj nazorno vidiš otročka. Opazujem zaskrbljen pogled ginekologinje in prejmem obrazložitev, da saj nekako zgleda vse v redu, ampak me bo vseeno napotila v Ljubljano na drugo mnenje. Otroček je majhen. Polna skrbi se sama odpravim v Ljubljano. V porodnišnici pa šok: »Gospa, pripravite se, tukaj vas bomo obdržali.« Vsa tresoča in v joku se le sprijaznim z usodo, da bom do konca nosečnosti verjetno ostala v porodnišnici. Na hitro preračunavam tedne. Celih 13 tednov me še čaka do konca. Trenutno sem 27. teden. Takrat sem bila v sobi še sama. In potem klici, ne bo me v službo, res ne vem, kdaj pridem, klici domov. Vsem sem govorila, da bom verjetno prišla nazaj s košarico. To je bilo zame res naporno, saj imam stvari rada urejene. Doma seveda še nič pripravljeno, joj, in ta papirna vojna. Dobim še injekcijo za razvoj pljuč. Vsak dan pregledi. Tisto piskanje pri ultrazvoku, ko so merili pretoke, je bilo res zoprno. Okej, pretoki so, gremo dalje. Vsak dan, vsaka ura je pomembna. Večkrat čez dan rečem trebuščku: »Tinkara, počakaj še kakšen dan.« Do božiča je še daleč. Pretokov do posteljice je bilo zmeraj manj, ampak še vedno toliko, da je otroček imel hrano in vse. Bili so panični momenti, ko premikanja nisem čutila. »Tinkara, daj mi znak, da si živa.« Še dobro, da je mimo prišel študent z napravo za poslušanje bitja srca. Joj, sem si oddahnila. Začel se je 29. teden. Po pregledu mi povedo, da bodo čez dva dni verjetno naredili carski rez. Nato naslednji dan takoj zjutraj sledi CTG, ki je bil izredno slab. Povedo, da naj se kar pripravim na urgentni carski rez. Vsa prestrašena kličem partnerja in hvala bogu je bil v parih urah pri meni. Sama sem bila totalno nemočna. Odločim se, da bo vse v redu, da sem v dobrih rokah. Zaupala sem super ginekologinji, ki me je takrat operirala, vmes pa se je še malo pohecala. Najina pikica Tinkara, težka komaj 600 g, je takoj zajokala. Na hitro so mi jo pokazali in dali v začasni novi domek. Malo me je pomirila njena slikica miške na inkubatorju. Mene so odpeljali iz operacijske, novopečeni ati pa je hčerkico lahko šel pogledat čez nekaj ur. Prišel je k meni na urgenco in mi pokazal slikico. Mislim, da je bilo prvo vprašanje, ali je živa in kako to zgleda. Več nisem zmogla. Bila sem pod vplivom protibolečinskih zdravil, res sem se bolj malo zavedala vsega. Najhuje je bilo, ker sem jo sama lahko videla šele naslednji dan popoldne, ko sva jo šla pogledat s partnerjem. Vem, da so me sestre začudeno gledale, da zmorem sama peš tako daleč, in naročile so, naj jih pokličem, če bom potrebovala pomoč. Nekaj me je držalo pokonci, vedela sem, da moram čim prej do Tinkare, tako sem si jo želela pobožati. Do takrat pa so se sekunde vlekle kot ure, v glavi pa tisoč in ena misel. A bova midva to zmogla? In potem sestre pokažejo, kako umivati roke, razkuževanje, kam zaviti mobitel, vse sterilno, pa tisti dolg hodnik, sobe, polne inkubatorjev ... In končno nekje na sredini naša punca. Kar oddahnila sem si. Sestra je prijazno vse razložila. Lahko sem jo pobožala. Bila je tako topla in dišeča. Nisem je hotela spustiti, nisem se hotela posloviti do naslednjega dne. Ampak vedela sem, da bo še vse v redu in da je v zelo dobrih rokah. Vsak dan sem bila čim več časa pri njej. Pot do inkubatorja po tistem dolgem hodniku je bila naporna. Niti nisi vedel, kaj te čaka. Vesela sem bila, ko je bila kakšna cevka manj. In potem veseli pogledi osebja, ko ti z navdušenjem povedo, za koliko gramov se je punca zredila in koliko ml je pojedla. Spoznavala sem druge mamice, bile smo si v veliko oporo. Hvala bogu sem se vmes »zamotila« s črpanjem mleka v laktariju (tam smo si punce naredile res prijetno vzdušje ter se med sabo spodbujale) in umivanjem rok, ki mi bo še kako ostalo v spominu. In še dobro, da so me premestili z oddelka v apartma v porodnišnici. Tam je bolj prijetno vzdušje. Z nekaterimi puncami smo postale prave prijateljice. Brez cimre in prijateljice bi težko preživela. Skupaj sva proslavljali vsak pridobljen gram najinih punc. Komaj sem čakala popoldne, da sva se kengurujčkali. Tega občutka se ne da opisati! Ko po parih tednih dobiš svojega otročka končno v naročje. In ga ne izpustiš iz rok. In prvo hranjenje po steklenički. Prvo previjanje in rokovanje. Pustili so nam, da zvečer pridemo otročkom dat lupčka za lahko noč. Vse vesele smo šle kar skupinsko. Najlepše je bilo, ko je bila neko jutro oblečena. Solze so se mi ulile, sestra pa je vsa vesela razlagala, kako je našla fletno pižamico. Dnevi so minevali. Vmes so bili tudi slabi, nekaj dni je bila priklopljena na kisik. Kar težko jo je bilo gledati. Tista velika maska, ona pa tako drobna. Še dobro, da so nas malo vzpodbudili, da gremo za kakšen dan domov, da so otročki v dobrih rokah in da jih lahko pokličemo kadarkoli, tudi sredi noči. Res so zakon! Prvi petek sem šla komaj domov in res poklicala zvečer, vendar doma nisem zdržala. V soboto sem bila že pri njej, je pa malo pomagala sprememba okolja. Potem pa je bila kar naenkrat brez svojega doma, v topli posteljici. Joj, veselje, saj sem pri ostalih mamicah videla, kako to poteka, in se zavedala, da smo dali »ta huje« skozi in da bova kmalu šli na oddelek. Potek je nekako tako: inkubator, topla posteljica, oddelek in domov. Končno nekega dne težko pričakovani stavek: »Gospa, na oddelek greste.« Preselila sem se iz apartmaja nazaj na oddelek. Mamice so mi čestitale, jaz pa sem spodbujala druge, da bodo kmalu prišle za mano. Ves čas je bila ob meni. Končno sem jo lahko imela v naročju, kadar sem to hotela. Dva tedna sva preživeli na oddelku. Ravno prav, da sva se navadili ritma hranjenja in da sem bila tudi sama prepričana, da bova zmogli. In končno pride 4. december, ko so naju poslali domov. Po 52 dnevih, preživetih na EINT, s 1750 g in 39,5 cm. Tinkara je danes stara sedem let in je navihana, prijazna, fletna in trmasta punca. Gre v drugi razred. Po teži in višini je skoraj ujela vrstnike (bolj fante kot punce). Fizioterapijo in delovno terapijo sva obiskovali skoraj dve leti in še danes jo spremljajo v razvojni ambulanti, ima pa malo težav z motoriko, še posebej pri kakšni novi stvari. Ko je bila stara štiri leta, se ji je pridružila sestrica (pri njej pa vse v redu, rodila se je s 3300 g).